Kratek Povzetek Uporabe Konoplje in Konopline Smole

Devetdeset odstotkov vseh ladijskih jader (vse od Feničanov najmanj od 5. stoletja pred našim štetjem naprej in še dolgo po iznajdbi in komercializaciji parnikov sredi 19. stoletja) je bilo narejenih iz konoplje. Za preostalih 10 odstotkov so uporabljali lanena vlakna ali kratka vlakna ramije, sisala, jute in abake. Beseda »canvas«, (kanvas ali jadrovina oziroma platno), je nizozemska izgovorjava starogrške besede »Idn-nabis«, ta pa izvira iz perzijskega in zgodnje semitskega jezika (qanuba, kanabosm, cana, kanab). Korenine besede kanabis so znanstveniki do zdaj izsledili vse do šest tisoč let stare indo-semitsko-evropske jezikovne skupine s temelji v sumerskem in akadijskem jeziku. Zgodnje sumersko/babilonska beseda K(a)N(a)B(a) oziroma Q(a)N(a) B (a) je eden od najstarejših poznanih jezikovnih korenov človeštva. KN pomeni trs, B pa dva — dva poganjka trsa oziroma dva spola. Poleg jadrovine so vse do dvajsetega stoletja iz stebla konoplje izdelovali praktično vse vrvi za jadra in sidra, ribiške mreže in mreže za tovor, zastave in predivo, ki je najboljša zaščita ladij pred slano vodo in se uporablja kot tesnilo med gredmi in deskami. Celo mornarska oblačila so bila skoraj v celoti izdelana iz konoplje, vse do dreta, s katerim so šivali mornarsko obutev, in tudi ta je bila včasih narejena iz konopljinega platna in konopline smole.

 

Kanabisa pa je bilo seveda vedno dovolj tudi v ladijskem skladišču, mornarjem za prosti čas in uteho, še posebej, kadar so pluli po ne-znanih daljnih morjih.

Povprečna tovorna ladja, kliper, kitolovka ali vojaška ladja iz 16. do 19. stoletja je nosila za 50 do 100 ton ladijske opreme, ki je bila narejena iz kanabisa, da ne omenjamo jader, vrvi itd., in vse to je bilo treba zaradi delovanja morske soli menjavati vsako leto ali dve. Na papirju, ki je bil že v Kolumbovih časih (15. stoletje) pa vse do začetka 20. stoletja narejen iz konopljinih vlaken, so seveda risali oziroma tiskali tudi ladijske zemljevide, dnevnike in Biblijo. Kitajci pa so papir iz konoplje izdelovali že v prvem stoletju našega štetja. Obstojen je bil 50 do 100-krat dlje kot večina izdelkov iz papirusa, bil pa je tudi stokrat lažji in veliko cenejši. Pri gradnji ladij je bilo leseno ogrodje ladje cenejši del projekta; največ so pri gradnji zapravili za konopljino jadrovino, vrvi in podobno.

Tkanine in vlakna

Vse do dvajsetih let 19. stoletja v Ameriki in do začetka 20. stoletja v večini preostalega sveta, je bilo 80 odstotkov vseh tkanin in vlaken za oblačila, šotore, posteljna pregrinjala, perilo, odeje, blazine, brisače, plenice in seveda tudi vladarske zastave, narejenih iz konopljinih vlaken in nova konopljina smola.

Vse izdaje Encyclopaediae Britannicae od leta 1893 do 1910 navajajo – enako pa ocenjuje izdaja Popular Mechanic iz leta 1938 – da je bilo iz kanabisa (in ne iz lanu) izdelanih vsaj polovica, če ne več, vseh materialov, ki jim lahko rečemo tkanina. Starogrški zgodovinar Herod (približno 450 let pred našim štetjem) opisuje elegantna konopljina oblačila, ki so jih izmenjaje z lanenimi nosili v Trakiji, »in nobeno, tudi najbolj izkušeno oko ni ločevalo, ali so narejena iz konoplje ali iz lanu«.

Stoletja, če ne celo tisočletja (in vse do sredine 19. stoletja) so na Irskem iz konoplje izdelovali najfinejše perilo, v Italiji pa po vsem svetu znano in cenjeno sukno za oblačila. Čeprav so vsa ta dejstva skoraj pozabljena, so se naši predniki še kako zavedali, da je konoplja veliko mehkejša od bombaža, da veliko boljše vpija vlago, da je trikrat bolj raztegljiva in tudi obstojnejša. Ko so »hčere ameriške revolucije« iz Bostona in New Yorka organizirale tekmovanja v tkanju, da bi oblekle Washingtonovo vojsko, so za prejo večinoma uporabljale konopljina vlakna. Če ne bi bilo rastline, ki je bila pozneje pozabljena (natančneje, cenzurirana) in tako ožigosana, bi vojaki kontinentalne vojske v pensilvanski dolini Forge do smrti zmrzovali. Vsestranska uporaba konoplje v mladi ameriški državi je bila dovolj pomembna, da si je zanjo vzel čas in premislek tudi prvi ameriški varuh državne blagajne, finančni minister Alexander Hamilton, ki je v dokumentu ministrstva iz leta 1790 zapisal: »Lan in konoplja: pridelovalci obeh kultur imajo toliko skupnih interesov in so pogosto že tako prepleteni, da bi bilo morda koristno premisliti o združevanju.« Proti ameriškemu zahodu (v Kentucky, Indiano, Illinois, Oregon in Kalifornijo) so sopihale kompozicije vlakov, prekritih s konopljinimi prekrivali, okrog »Roga« pred San Franciscom so plule ladje, opremljene s konopljinimi jadri in vrvmi. Preprosto domače platno je bilo skoraj vedno, pri ljudeh vsega sveta, stkano iz konopljinih vlaken, ki so jih pridelali na »domačih vrtičkih«. V Ameriki se je ta tradicija ohranjala od začetkov kolonizacije na začetku 17. stoletja do tridesetih let  prejšnjega stoletja, ko so konopljo prepovedali.

Originalne, znamenite Levijeve »kavbojke« za kalifornijske iskalce zlata, tako imenovane »49-erse« iz obdobja zlate mrzlice v sredini 19. stoletja, so bile narejene iz konopljinega mornarskega platna in zakovic.  Tako se hlače niso trgale, ko so si v žepe tlačili zlate kepice iz rečne usedline.

Na kakovost vlaken vplivata starost in gostota nasada konopljinih sadik. Če je kmet želel izdelati mehkejše platno, je sadike posadil bolj na tesno. Če konopljo gojite za medicinske potrebe ali za uživanje, mora imeti vsaka sadika po pravilu dobre štiri kvadratne metre prostora. Če želite vzgojiti sadike, sejete seme na meter in pol razdalje, so kmetom še v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, torej že po sprejetem zakonu o prepovedi gojenja konoplje, svetovali strokovnjaki z ameriških univerz. Ko sadite konopljo za izdelavo grobih vrvi, pride na kvadratni meter približno 100 semen, so svetovali na drugi ameriški univerzi. Za fino perilo ali čipke pa kar 400 sadik na kvadratni meter, ki jih je treba požeti v 80 do 100 dnevih. Do konca dvajsetih let 19. stoletja so bile nove ameriške ročne statve (ki jih je leta 1793 izumila Eli Whitney) že skoraj pozabljene, saj so jih že skoraj povsem izpodrinile v Evropi narejene tehnološko naprednejše »industrijske« statve za tkanje bombažnih tkanin, ki so prišle v Ameriko skupaj s stroji za ločevanje bombaževega semena od vlaken. Tako so prvič lahko ceneje izdelali lahko bombažno platno, kot če bi namakali konopljina stebla in potem ročno ločevali vlakna, preden so jih lahko uporabili na ročnih statvah. Vseeno pa so konopljina vlakna zaradi čvrstosti, mehkobe, toplote in vzdržljivosti še do tridesetih let 20. stoletja ostala druga najbolj množično uporabljana naravna vlakna.

Toda Urad za narkotike je še dolgo po sprejemu zakonov o prepovedi konoplje obveščal kongres, da jo na svojih vrtovih še vedno gojijo številni poljski priseljenci in si iz nje izdelujejo »dolge gate« za zimske dni in delovna oblačila, agentom urada pa grozijo s puškami, ko poskušajo požeti nasade in jih »oropati« življenjsko pomembnega pridelka.

Če ste morda v dvomih, je treba povedati, da v konopljinih vlaknih ni psihoaktivne snovi THC. Tako je, nobenega učinka ne bo, če si »zvijete« svojo majico! Pravzaprav, če smo resni – poskus kajenja konopljinih ali katerikoli drugih vlaken bi lahko bil usoden!

Potem, ko je bil leta 1937 v ZDA sprejet novi zakon o davku na konopljo (Martjuana Tax Act), je naravna konopljina vlakna začela izpodrivati kemijska korporacija DuPont s »plastičnimi vlakni« – patentom nemške I. G. Farben iz leta 1936, ki pa so ga Združene države kot vojno odškodnino dobile od Nemčije v paketu reparacij, ki jih je morala poražena Nemčija plačevati po izgubljeni prvi svetovni vojni. Tudi sicer je bilo v Hitlerjevih časih 30 % korporacije I. G. Farben v lasti ameriškega DuPonta, ki je nemško družbo temu primerno tudi financiral. Sicer pa je DuPont leta 1938 začel na trg uvajati tudi najlon, ki je bil izumljen leta 1935.

In končno, treba je povedati, da danes polovico vseh kemijskih pripravkov, ki jih uporabijo v ameriškem kmetijstvu, uporabijo pri pridelovanju bombaža. Konoplja ne potrebuje kemije in ima med pleveli in insekti le malo sovražnikov – če seveda ne štejemo vlad in njihovih uradov za narkotike.

Vlakna, papirna masa in Konopljina Smola

Do leta 1883 je bilo 75-90 % vsega papirja na svetu narejenega iz konopljinih vlaken, vključno s tistim, na katerem so se tiskale Biblije, zemljevidi, bankovci, delnice in obveznice, časopisi in podobno. Guttenbergova Biblija v 15. stoletju; Rebalaisova Gargantua in Pantagruel v 16. stoletju; novejša izdaja Biblije v 17. stoletju; dela Ludlowa, Twaina, Hugoja, Dumasa; Alica v čudežni deželi Lewisa Carrolla; vse to in tudi skoraj vse drugo je bilo natisnjeno na papirju iz konoplje. Prvi osnutek ameriške deklaracije o neodvisnosti (28. junij 1776) je bil napisan na holandskem konopljinem papirju, prav tako tudi drugi, končni osnutek, ki je bil dokončno potrjen in sprejet 2. julija 1776, potem pa so ga javno objavili 4. julija 1776. 19. julija 1776 je kongres ukazal deklaracijo kopirati in ročno zapisati na pergament (na preparirano živalsko kožo) in to je dokument, ki so ga delegati podpisali 2. avgusta 1776. V kolonialni Ameriki in po vsem svetu so za izdelavo papirja uporabljali reciklirana ladijska jadra in vrvi, ki so jih po uporabi zavrgli ladjarji. Prav tako so proizvajalci papirja reciklirali stara oblačila, odeje, plenice, zavese in cunje iz konoplje, ki so jih zbirali trgovci z odpadnimi surovinami. Naši predniki so bili preveč varčni, da bi stvari kar tako metali proč, do leta 1880 so odpadke skrbno zbirali in jih predelovali. Papir iz konopljine odpadne tkanine, »papir iz cunj«, je bil najboljše kakovosti in najobstojnejši, kar jih je bilo kdaj narejenih. Vzdrži tudi v skrajnih razmerah in ostaja nespremenjen še stoletja. Praktično je večen. Vse do dvajsetih let 20. stoletja so ga ameriške oblasti po zakonu uporabljale za uradne dokumente. Znanstveniki večinoma verjamejo, da so bile vzhodne, orientalske družbe kar 1400 let veliko naprednejše od zahodnih prav po zaslugi znanja oziroma umetnosti izdelovanja papirja iz konoplje. Izdelovali so ga že v prvem stoletju našega štetja, 800 let pred islamskimi državami in 1200 do 1400 let pred evropskimi. Obstojen, praktično neuničljiv papir jim je omogočal, da so na naslednje generacije prenašali akumulirano znanje, ga osveževali in spreminjali, raziskovali, skratka vsestransko razvijali. Drugi pomemben razlog za vztrajno superiornost znanja in znanosti vzhodnih kultur je bil, da je rimskokatoliška cerkev veliki večini Evropejcev prepovedovala brati in pisati; pa ne samo to, več kot 1200 let so prepovedovali in zažigali domače in tuje knjige, vključno s cerkveno Biblijo, in to pod grožnjo najstrožje, pogosto smrtne kazni. Od tod izraz »mračnjaštvo«, ki je trajalo od leta 476 n. š. do približno leta 1000 ali celo do renesanse.

Konopljin papir je 50 do 100-krat obstojnejši od večine preparacij na papirusu in ga je bilo tudi stokrat lažje in ceneje izdelati.

Konopec, sukanec in vrv

Praktično v vsakem kraju in mestu na svetu so imeli že od pamtiveka svoje proizvajalce vrvi iz konoplje. Toda največje in najboljše so imeli v Rusiji, in ti so od leta 1740 do 1940 zadovoljevali 80 odstotkov potreb vsega zahodnega sveta. Thomas Paine je v delu Zdrav razum naštel štiri naravne vire, ki so življenjskega pomena za novo državo: »Konoplja, železo, les in smola.« Glavna med temi je bila konoplja za vrvi, za katero je zapisal: »Konoplja uspeva celo tako bujno, da je za vrvi že kar preveč preveč.« Šele potem se mu je zdelo vredno pisati o tistem, kar je Amerika potrebovala za obrambo pred britansko mornarico: o topovih, smodniku itd. Od 70 do 90 odstotkov vseh vrvi, sukanca in konopca so do leta 1937 izdelovali iz konoplje. Potem so jo zamenjala pretežno umetna vlakna petrokemičnega izvora (katerih patenti so bili večinoma prijavljeni v nemški korporaciji I. G. in v lasti DuPonta) in iz manilske konoplje (abaka), ki so jih pogosto prepletli z jeklenicami, da so bila močnejša. Abaka je prihajala iz novih zahodno pacifiških ozemelj na Filipinih, ki so kot reparacija pripadle Ameriki po ameriško-filipinski vojni leta 1898.

Umetniška platna

Konoplja je idealen nosilec arhivskega materiala. Van Gogh, Gainsborough, Rembrandt in drugi veliki mojstri so večinoma slikali na platnih iz konoplje, pa tudi sicer je na njih ohranjena večina stare slikarske umetnostne zapuščine. Močna in sijajna konopljina vlakna se dobro upirajo toploti, plesni, insektom in so odporna proti svetlobi. Oljne slike na konopljinem in/ali lanenem platnu lahko stoletja ostanejo v dobrem stanju.

Barve in premazi

Tisočletja so praktično vse barve in premaze izdelovali z uporabo olja iz konopljinih ali lanenih semen. V Ameriki so na primer še leta 1935 uporabili 58.000 ton konopljinih semen samo za barve in premaze.” Po-tem pa je že čez dve leti praktično vse te posle prevzel DuPont, ko je leta 1937 prepovedano konopljo nadomestil s petrokemijo. V skrivnih pričanjih kongresu in finančnem ministrstvu in v neposrednih stikih z glavnim svetovalcem finančnega ministrstva, Hermanom Oliphantom, so predstavniki DuPonta ameriško vlado prepričali, da bodo olje iz konopljinih semen nadomestili s sintetičnimi petrokemičnimi olji, ki jih je takrat izdeloval večinoma prav DuPont. Oliphant pa je osebno poskrbel, da je prišel osnutek usodnega zakona o marihuani, Marijuana Tax Act, v kongres.).

Svetilno olje

Do začetka 19. stoletja je bilo konopljino olje najpogosteje uporabljeno svetilno olje tako v ZDA kot po svetu. Okrog leta 1870 ga je na drugo mesto izpodrinilo kitovo olje. Konopljino olje je gorelo v legendarni Aladinovi svetilki, svetilo je preroku Abrahamu, v resničnem življenju pa je svetilo tudi Abrahamu Lincolnu. Bilo je olje, ki je dajalo največ svetlobe. Potem, ko so v Pensilvaniji odkrili nafto in je John D. Rockefeller v drugi polovici 19. stoletja postal velik (in predvsem zelo vpliven) nacionalni zagovornik fosilnih goriv, so konopljino olje začeli nadomeščati s petrolejem, kerozinom in podobno.

Priznani botanik Luther Burbank je takrat izjavil: »Semena konoplje cenijo v vseh državah sveta in naše zavračanje samo kaže, kako nespametno uporabljamo svoje naravne vire.«

Energija biomase

Na začetku dvajsetega stoletja so Henry Ford in drugi futuristični industrijski geniji ugotovili nekaj pomembnega (podobno kot danes ugotavljajo njihovi intelektualno-znanstveni dediči): da bi 90 % vseh fosilnih goriv, ki jih uporabimo na svetu (premog, nafta, naravni plin in podobno), morali že zdavnaj nadomestiti z biomaso: koruznimi stebli, konopljo, odpadnim papirjem … Biomaso je mogoče predelati v metan, metanol in bencin ob neznatnem delu tistih stroškov, ki jih danes plačujemo za nafto, premog in jedrsko energijo – še zlasti, če v stroške prištejemo še okoljsko ceno. Če bi uzakonili rabo biomase, bi preprečili nastajanje kislega dežja in z žveplom nasičenega smoga ter ustavili učinke tople grede na planetu – in to takoj! Vlade ter naftna in premogovna industrija sicer trdijo, da zažiganje biomase, kar zadeva onesnaževanje, ni nič boljše, kot je uporaba fosilnih naravnih rezerv, toda to je očitna laž. Zakaj? Zato, ker biomaso, za razliko od fosilnih goriv, dobivamo iz živih (in ne izumrlih) rastlin, in te ob svoji rasti s fotosintezo odstranjujejo iz ozračja ogljikov dioksid. Toliko ogljikovega dioksida, kot ga pri izgorevanju oddajajo. Poleg tega pa biomasa ne vsebuje žvepla.

90 % vseh fosilnih goriv, ki jih uporabimo na svetu (premog, nafta, naravni plin in podobno), bi morali že zdavnaj nadomestiti z biomaso: koruznimi stebli, kanabisom, odpadnim papirjem … Če bi uzakonili rabo biomase, bi preprečili nastajanje kislega dežja, z žveplom nasičenega smoga in usta- vili učinke tople grede na planetu – in to takoj!

Za biomaso bi lahko pridelovali konopljo, ki bi jo s pirolizo (uplinjanjem) ali z biokemičnim kompostiranjem spreminjali v nadomestke fosilnih goriv in njihovih derivatov. Če ocenjujemo s planetarnega klimatskega stališča in upoštevamo kakovost prsti, potem ima konoplja kot vir biomase in celuloze najmanj štirikrat bogatejši in večji trajnostni potencial kot njeni najbližji tekmeci – koruzna stebla, sladkorni trs, juta itd. Eden od produktov pirolize, metanol, se danes uporablja v večini tekmovalnih dirkaških avtomobilov. Ameriški kmetje in avtomobilisti so ga kot gorivo uporabljali že od dvajsetih let prejšnjega stoletja naprej, pozneje pa tudi vojska. Metanol je mogoče z uporabo katalize, razvite na univerzi v Georgiji v sodelovanju z družbo Mobil Oil, spremeniti celo v visoko oktansko gorivo brez svinca.

Medicina

Od leta 1842 pa skoraj do konca stoletja so zelo močno vrsto marihuane (pod imenom cannabis axtracturns) ter hašiševih izvlečkov, tinktur in napitkov redno uporabljali kot drugo ali tretje najpogostejše zdravilo za ljudi (od rojstva in otroštva do starosti), v veterinarski medicini pa še dolgo v dvajsetem stoletju. Kot sem že povedal, pa so pred letom 1842 že vsaj 3000 let uporabljali najrazličnejše izvlečke marihuane (iz cvetov in listja), ki so bili povsem samoumevno sprejeti kot pomoč pri večini človeških bolezni. Le v zahodni Evropi je katoliška cerkev kar za 1200 let prepovedala uporabo kanabisa in tudi vsakršnih drugih medicinskih postopkov razen alkohola in puščanja krvi. Ameriška farmakopeja je kanabisu pripisovala zdravilne učinke pri številnih težavah kot so: izčrpanost, napadi kašlja, revma, astma, delirium tremens, migrenski glavoboli ter krči in depresije, povezane z menstruacijo.

V 20. in na začetku 21. stoletja so raziskave potrdile izjemno terapevtsko vrednost kanabisa – in ob tem popolno varnost – pri zdravljenju številnih zdravstvenih težav kot so astma, zelena mrena, nespečnost, tumorji, epilepsija, infekcije, stres, migrene, anoreksija, depresija, revmatizem, artritis in morda herpes.

Za blaženje menstrualnih krčev in PMS je kanabis uporabljala tudi britanska kraljica Viktorija in v času njene vladavine (1837-1901) je prišlo v angleško govorečem delu sveta do velikanske rasti uporabe indijske medicine s pomočjo kanabisa.

Jedilno olje in beljakovine

Konopljina semena so se praktično vse do 20. stoletja redno uporabljala v prehrani pri pripravi kosmičev, juh in kaš pri vseh ljudstvih tega sveta. Menihi so jedi iz konopljinih semen včasih jedli tudi trikrat na dan, ko drugega ni bilo, iz ostankov rastline pa so tkali blago za oblačila in izdelovali papir za Biblijo. Konopljina semena se lahko stiskajo v visoko hranilno rastlinsko olje, ki vsebuje največji delež esencialnih maščobnih kislin v vsem rastlinskem kraljestvu. To so sestavine, ki zagotavljajo odzivnost imunskega sistema v organizmu in ki iz arterij čistijo holesterol in obloge.

Konopljina semena so bila vse do leta 1937, ko je bila prepovedana, glavna hrana za ptiče po vsem svetu, tako za divje kot udomačene. Bila je tudi njihova najljubša hrana. »Ptice pevke brez nje ne bodo več pele,« so ameriškim kongresnikom sporočali proizvajalci ptičje hrane.

Stranski produkt stiskanja olja iz semen je visoko kakovostna beljakovinska pogača, ki jo lahko predelamo in uporabimo v kolačih, kruhu in enolončnicah. Beljakovine marihuane so ene najbolj bogatih, popolnih in telesu prijaznih, kar jih pozna človeštvo. Seme pri ljudeh in živalih ne povzroča opazne omamljenosti, saj je THC prisoten le v neznatnih sledeh. V Evropi je bilo konopljino seme tudi priljubljena ribiška vaba. Ribiči so pakete semena kupovali v ribiških trgovinah, ga stisnili v kepice in natikali na trnke. Nobena druga vaba ni bila tako učinkovita, kar kaže, da je bila konoplja na splošno najbolj zaželena in najbogatejša hrana za ljudi, ptiče in torej tudi za ribe?

Gradbeni material in stanovanja

Ker na površini, zasajeni s konopljo, dobimo dobrih štirikrat več celulozne vlakninske kaše kot od dreves na enaki po-vršini, je konoplja odlično nadomestilo za lesene stiskane plošče, iverne plošče in masivno konstrukcijsko ogrodje. S toplotnim stiskanjem konopljinih vlaken v močne konstrukcijske panele dobimo praktičen, cenovno ugoden in ognjevaren gradbeni material, ki ima odlične toplotne in zvočne izolacijske lastnosti in nadomešča suhe zidove in vezane plošče. William B. Conde iz podjetja Conde’s Redwood Lumber v Oregonu je v sodelovanju z državno univerzo iz Washingtona v letih 1991 do 1993 demonstriral izjemno moč, fleksibilnost ter ekonomičnost gradbenih elementov iz konopljinih vlaken v primerjavi z lesnimi, in to celo v primeru nosilnih gradbenih tramov. Francozi so na novo odkrili uporabnost konoplje v gradbeništvu z materialom pod tržnim imenom »isochanvre« (isokonoplja), ko so konopljin pezdir (suhe zmlete ostanke stebel) zmešali z apnom. Zmes preide v mineralno stanje in je lahko obstojna stoletja. Arheologi so na jugu Francije našli most iz merovinškega obdobja (500-751), ki je bil zgrajen po tem postopku. Skozi vso zgodovino so konopljo uporabljali za podlogo preprog. Vlakna zagotavljajo močan in pred plesnijo odporen material, ki, za razliko od sintetičnih materialov, ne oddaja strupenih hlapov v primeru požara, prav tako pa ne povzroča alergijskih reakcij, ki so pogoste pri novih sintetičnih materialih. Z uporabo obnovljivih konopljinih materialov je mogoče nadomestiti vodovodne cevi, ki so zdaj narejene iz neobnovljivih materialov na osnovi kemične predelave premoga ali nafte. Z lahkoto si torej lahko predstavljamo dom, ki bo v celoti zgrajen, obarvan in opremljen s prvim in glavnim obnovljivim naravnim virom na planetu — s konopljo.

Kako je konoplja rešila življenje Georgeu Bushu

Še en primer pomena konoplje: pet let potem, ko je bila leta 1937 konoplja kanabis prepovedana, so jo na vrat na nos rehabilitirali in jo leta 1942 vključili v vojaške načrte za drugo svetovno vojno. In ko je mladi pilot George Bush po bitki na Pacifiku odskočil z gorečega letala, se najverjetneje ni zavedal:

• da so bili deli njegovega letalskega motorja namazani s konopljinim oljem;
• da je bilo njegovo padalo 100 odstotno narejeno iz konoplje, pridelane v ZDA;
• da so bila iz konoplje tudi vsa jadra in vrvi na ladji, ki ga je potegnila iz vode;
• da so bile požarne cevi na ladji (in prav tako v šoli, v katero je hodil) spletene iz kanabisa;
• in končno, ko je varno stopil na ladijski krov, so bili trdni in obstojni šivi na njegovih vojaških čevljih iz kanabisa, tako kot so še danes na vseh dobrih usnjenih vojaških čevljih.

Pa vendar je George Bush pozneje velik del politične kariere posvetil uničevanju konopljinih nasadov in spreje-manju zakonov, katerih cilj je bil, da nihče, vključno z njim, ne bi nikoli več vedel za vse te dragocene informacije…

 

Kajenje, uživanje in ustvarjalnost z Konoplino Smolo

Ameriška Deklaracija o človekovih pravicah je prvič prepoznala nekatere »neodtujljive pravice« vsakega človeka »do življenja, svoboščin in iskanja sreče«. Pozneje so ustavne pravice do zasebnosti in svobodne izbire potrjevale in dopolnjevale konkretne odločbe sodišč. Številni umetniki in pisatelji so uporabljali kanabis za spodbujanje ustvarjalnosti — od svetovnih klasikov religioznih mojstrovin do današnjih predrznih satirikov. Takšen je bil Lewis Caroll s svojo gosenico, ki uživaško kadi vodno pipo, prav tako Victor Hugo in Alexander Dumas; takšni so bili džezovski velikani Louis Armstrong, Cab Calloway, Duke Ellington in Gene Krupa; in ta vzorec se nadaljuje tudi danes s sodobnimi umetniki in glasbeniki kot so The Beatles, The Rolling Stones, Eagles, Doobie Brothers, Bob Marley, Jefferson Airplane, David Bowie, Iggy Pop, Sinead O’Connor in tako naprej. Seveda, kajenje marihuane pri nekaterih krepi ustvarjalnost, pri drugih pa tudi ne. Nasprotniki so skozi vso človeško zgodovino vsiljevali prepovedi; vsepovsod so se občasno pojavljala gibanja za »vzdržnost«, ki so poskušala in občasno tudi uspevala drugim prepovedati uživanje sproščujočih substanc, zdaj tobaka, drugič alkohola ali kanabisa. Abraham Lincoln se je na to vrsto represivne mentalitete odzval decembra 1840, ko je izjavil: »Prohibicija … gre preko meja razuma, ko poskuša z zakoni nadzorovati človekova poželenja in ustvarjati zločine iz nečesa, kar ni zločin … Zakon o prohibiciji je klofuta prav tistim načelom, na katerih je utemeljena naša oblast.«

»Prohibicija … gre preko meja razuma, ko poskuša z zakoni nadzorovati človekova poželenja in ustvarjati zločine iz nečesa, kar ni zločin … Zakon o prohibiciji je klofuta prav tistim načelom, na katerih je utemeljena naša oblast.« — Abraham Lincoln

Ekonomska stabilnost, dobiček in svobodna trgovina

Prepričan sem, da bi se ljudje na svobodnem in konkurenčnem trgu, ko hi bila znana vsa pomembna dejstva, množično odločali za izdelke, ki so narejeni iz dolgo obstojnih in biorazgradljivih materialov, torej iz rastlin, ki so bile vzgojene brez pesticidov in herbicidov. Čas je, da kapitalizem postavimo na preizkušnjo — da ugotovimo, ali z njim mislimo resno. Če je tako, potem moramo dovoliti, da o usodi planeta brez omejitev in prisile odločajo ponudba, povpraševanje in »zelena« ekološka zavest ljudi. V 18. stoletju je bila bombažna majica sto do dvestokrat dražja od konopljine majice. Sredi 19. stoletja je lahka bombažna majica stala toliko kot veliko močnejša in toplejša konopljina. Ljudje so takrat lahko izbirali med različnimi lastnostmi in kakovostjo tkanin. Danes te izbire ni več. Vlogo konoplje in drugih naravnih vlaken bi morala določati trg s ponudbo in povpraševanjem ter osebna izbira in vrednote, ne pa pritiski prohibicijskih zakonov, vladnih subvencij in nesorazmernih davčnih obremenitev, ki naravnim vlaknom onemogočajo spopad s sintetičnimi. V šestdesetih letih uradnega skrivanja in odrivanja informacij je izginilo praktično vse javno znanje o izjemnih lastnostih konopljinih vlaken in njihove uporabnosti. Če bi za oblačila uporabljali 100 % konopljo ali mešanico konoplje in bombaža, bi jih zlahka nosili še naši otroci in vnuki. S premišljeno rabo naravnih surovin bi se lahko povsem odrekli petrokemičnim sintetičnim vlaknom, kot sta najlon in poliester ter jih nadomestili s cenejšimi, boljšimi, vpojnejšimi, zračnejšimi in biorazgradljivimi naravnimi vlakni.

Konoplja, gojena za biomaso, bi vsako leto lahko energetiki prinašala milijardne zaslužke, hkrati pa bi izboljševala kakovost zraka in prinašala zaslužek podeželskim območjem in njihovim okoliškim skupnostim, daleč stran od monopolov centralizirane moči. Konoplja obeta vzdržno ekologijo in ekonomijo, in to veliko bolj, kot katerakoli druga rastlina na planetu.

Kitajska, Italija in nekatere vzhodnoevropske države, na primer Madžarska, Romunija, Češka, Slovaška, Poljska in Rusija, ustvarjajo milijone dolarjev z obstojnejšimi konopljinimi in bombažno/konopljinimi tkaninami —lahko pa bi to spremenile tudi v milijarde dolarjev. Te države gradijo na svojih tradicionalnih kmetijskih in tkalskih izkušnjah, medtem ko so ZDA in zahodne države na silo izrinile naravna rastlinska vlakna s sintetičnimi tehnologijami. V ZDA vse do leta 1991 ni bila dovoljena niti neposredna prodaja mešanega, konopljino-bombaževega tekstila. Kitajci so morali pod pritiskom vsiljenih, nenapisanih meddržavnih dogovorov v ZDA pošiljati veliko slabše blago, stkano iz ramije in bombaža. Ko je leta 1990 izšla prva izdaja knjige o konoplji, so iz Kitajske in Madžarske spet začele prihajati tkanine, ki so vsebovale vsaj 55 odstotkov kanabisa. Leta 1992 se je pojavilo tudi več vrst 100 % konopljinih tkanin. Ob prehodu v novo stoletje pa je prišlo že do prave eksplozije povpraševanja po italijanskem, nemškem, romunskem, poljskem itd. blagu iz konoplje. Konopljo so kot vroče blago začeli prepoznavati in opisovati njeno industrijsko in prehransko vrednost najvplivnejši svetovni mediji: Rolling Stone ,Time , Newsweek, The New York Times, Los Angeles Times, Der Spigel