ZADNJI DNEVI LEGALNEGA KANABISA

Kot vemo, je trgovina s konopljo med industrijsko revolucijo v 19. stoletju doživela zastoj zaradi pomanjkanja naprednih tehnologij, ki so potrebne za množično proizvodnjo. Toda naravni vir je bil veliko preveč dragocen, da bi ga za dolgo pustili ležati pozabljenem kotu zgodovine. Leta 1916 je Bilten 404 ameriškega kmetijskega ministrstva napovedal, da bo z razvojem stroja za žetev in luščenje konoplja spet postala najpomembnejša ameriška poljedelska kultura. Prav članka v Popular Mechanics in Mechanical Engineering sta v razvoj novih tehnologij privabila nove investitorje, in kazalo je, da se bodo napovedi kmalu uresničile in bo konoplja spet na prvem mestu med industrijskimi poljščinami.

 

Preboj konoplje v papirni industriji

Ko sta bila napisana zgoraj omenjena članka, je bila pridelava konoplje še legalna. Če bi jo pridelovali in predelovali s pomočjo najnovejših tehnologij 20. stoletja, bi se napovedi piscev vsekakor uresničile, postala bi vodilna industrijska kultura. Pri tem pa tisti, ki so napovedovali, da bodo posli s konopljo vredni milijarde dolarjev, sploh še niso upoštevali potencialnih prihodkov v medicini, energetiki in prehrani, kar bi v današnji vse bolj »zeleni« ekonomiji (v primerjavi s »sintetično«, okolju neprijazno ekonomijo) prinašalo dodatne milijarde zaslužkov. Ob vsem tem bi bili zneski, ki se obračajo na trgu uporabe marihuane za sproščanje in užitke, zanemarljivo majhni.

Glavni razlog optimizma leta 1938 pa je bila uporaba konoplje za papirno maso. Novo tehnologijo sta leta 1916 razvila vodilna znanstvenika v ameriškem kmetijskem ministrstvu, botanik Lyster Dewey in kemik jason Merrill. S to tehnologijo in ob prelomnem razvoju Schlichtenovega stroja, ki je bil patentiran leta 1917, je postala konoplja nadvse primerna papirna surovina in to ob več kot pol nižji ceni v primerjavi z lesno papirno maso. Dvajset let pozneje, s še posodobljeno tehnologijo in bolj razvejanimi transportnimi potmi, je postala pridelava konoplje še donosnejša. Žal pa se je prav zato okrepil tudi tabor nasprotnikov, ki je z bliskovito akcijo ustavil širitev industrije konoplje.

Z novo tehnologijo žetve in s Schlichtenovim strojem se je ves postopek predelave pridelka z enega jutra zasejane površine skrajšal z 200 do 300 ur fizičnega dela na vsega nekaj ur strojnega dela.

Načrti reševanja gozdov

Nekatere vrste konoplje dosežejo 6 metrov višine ali celo več, in to v eni sami rastni sezoni. Nova papirna tehnologija je uporabila olesenele ostanke stebla — okrog 77 odstotkov teže celotne rastline — ki so bili dotlej odvečni stranski produkt luščenja vlaken. Bilten 404 ameriškega ministrstva za kmetijstvo je leta 1916 poročal, da bi konoplja kanabis ob letnem kolobarjenju v 20-letnem obdobju na jutru obdelovalne površine dajala toliko papirne mase, kolikor bi jo s posekom dreves dobili na štirikrat večji površini gozda. V postopku predelave bi za odstranjevanje lepljivega lignina, ki veže vlakna, uporabili zgolj 1/7 do 1/4 toliko na žvepleni kislini temelječih strupenih kemikalij, kot pri predelavi lesa — ali pa sploh nič in bi uporabili sodin pepel. Če želimo izdelati papirno kašo, moramo odstraniti ves lignin. V konopljini kaši ga je 4 do 10 odstotkov, medtem ko ga je v lesni 18 do 30 odstotkov. Pri predelavi konoplje bi se izognili onesnaževanju rek z dioksini, saj za beljenje ni treba uporabiti klorovega belila kot pri lesu, temveč ga lahko nadomestimo z manj nevarnim vodikovim peroksidom. S konopljo torej dobimo štirikrat več papirne mase ob štiri do sedemkrat manjšem onesnaževanju. Kot smo videli, je industrijski potencial konoplje odvisen od izuma in razvoja novih tehnologij predelave. S tem zmanjšuje potreba po lesu, zmanjšujejo se stroški gradnje, hkrati pa ak no skrbimo za boljšo oskrbo planeta s kisikom. Papir, v katerem je od 60 do 100 % konopljine kaše, je močnejši in prožnejši od papirja iz lesne kaše, poleg tega p proizvodnja ne ogroža okolja.

Če bi danes uporabili tehnologijo izdelave papirne mase iz konoplje, ki je bila razvita let 1916, bi hitro lahko nadomesti 70% lesne mase za najrazličnejše vrste papirja, vključno z valovito lepenko, papirjem za tiskalnike in za papirnate vrečke.

 

Zmanjševanje izrabe in ohranjanje virov

Omejevanje virov onesnaževanja, običajno odpadkov, ki nastajajo pri predelavi petrokemičnih izdelkov in derivatov, je metoda zmanjševanja okoljskih stroškov, za katero se najbolj zavzemajo okoljevarstveniki. Viri onesnaževanja so lahko CFC (klorofluoroogljikovodiki) iz hladilnikov, razpršilcev, računalnikov, tritij in plutonij, ki ju uporabljajo v vojskah ali žveplove kisline, ki se uporabljajo pri proizvodnji papirja. Če imate v trgovini na izbiro papirnato ali plastično vrečko, ste pred okoljsko dilemo: papir iz posekanega drevesa ali plastika fosilnih goriv in kemikalij. Lahko pa bi izbrali biorazgradljiv papir iz letno obnovljivega vira — iz rastline konoplja kanabis. Prav dejstvo, da je konoplja enoletna rastlina, je njena glavna ekološka prednost, saj nam ni treba posegati po gozdovih, da bi proizvajali papir, kot vir energije pa lahko nadomesti fosilna goriva, kar bi bil največji prispevek k omejevanju onesnaženja okolja.

Zarotniško onemogočanje naravne konkurence

Sredi tridesetih let, ko so bile nove tehnologije za predelavo konoplje že dodobra izpopolnjene, dostopne in cenovno sprejemljive, so bile praktično vse velikanske lesno-predelovalne družbe, papirnice in velike časopisne hiše v milijardnih izgubah in jim je grozil bankrot. Po naključju je korporacija DuPont prav leta 1937 patentirala postopek izdelave plastike iz nafte in premoga ter novi sulfatno/sulfitni postopek izdelave papirja iz lesne kaše. Po podatkih zgodovinarjev in korporacijskih arhivov DuPonta je bilo prav za te procese uporabljenih 80 odstotkov vseh železniških tovorov družbe v zadnjih 60 letih. Če bi konoplja ne bila prepovedana, bi propadlo 80 odstotkov vseh DuPontovih poslov, vendar pa bi se izognili veliki večini onesnaženja voda na severovzhodu in jugozahodu ZDA. Na resnično odprtem trgu bi konoplja rešila večino vitalnih ameriških družinskih kmetij, katerih število bi se kljub veliki krizi v tridesetih letih še povečevalo. Toda poštena tržna tekma med naravnim in okoljsko neškodljivim konopljinim papirjem in tehnologijo izdelovanja naravne plastike bi ogrozila donosne finančne načrte Hearsta, DuPonta ter DuPontovega glavnega bankirja, Andrewa Mellona in njegovo banko iz Pittsburgha.

Zaradi rasti cen papirja so bile v velikih izgubah vse časopisne korporacije, s tem pa tudi lesna in papirna industrija. Papirnice velikana rumenega tiska, Williama Randolpha Hearsta, so ustvarjale milijonske izgube in bi propadle, če bi dobile konkurenco proizvajalcev papirja iz konoplje.

»Socialna reorganizacija«

Sledila je serija skrivnih sestankov.

Leta 1931 je Mellon kot finančni minister v vladi predsednika Herberta Hooverja nastavil svojega prihodnjega zeta, Harryja J. Anslingerja, za vodjo na novo ustanovljenega zveznega urada za narkotike in nevarna zdravila. Anslinger je na tem položaju vztrajal naslednjih 31 let.

Industrijski baroni in finančniki so takrat že vedeli, da bo sredi tridesetih let postala dostopna nova tehnologija žetve, baliranja, ločevanja vlaken od celuloznega jedra in predelave konoplje v papir ali plastiko. Konoplje kanabis se je bilo treba znebiti.

DuPont je v poročilu za leto 37 delničarje pozival k naložbam v nove, vendar na trgu še ne povsem sprejete petrokemične sintetične proizvode. Družba je nekoliko skrivnostno napovedovala »radikalne spremembe«, od tega, da bo »zvezna vlada dobila nove pristojnosti za vplivanje na dvig prihodkov … do ustvarjanja instrumentov, ki bodo silili k hitremu sprejemanju novih zamisli o industrijski in socialni reorganizaciji«. Richard Bonnie in Charles Whitebread II. sta v knjigi Marijuana Conviction? ta proces takole opisala:

Jeseni 1936 se je, Herman Oliphant (glavni svetovalec finančnega ministrstva) odloči da za obračun s konopljo uporabi davčne vzvode zvezne vlade, in to po modelu, ki je bil uporabljen že pri zveznem zakonu o orožju in je prinašal povsem drugačne rešitve, kot Harrisonov zakon o narkotikih iz leta 1914. Za pripravo osnutka zakona je bil zadolžen Oliphant, Anslinger pa je s svojimi ljudmi medtem pripravljal teren v vladi in kongresu. Glavna razlika zakona o obdavčenju marihuane od Harrisonovega starega zakona o narkotikih je bila uveljavitev davka, ki bi destimulativno deloval na proizvajalce. Stari Harrisonov zakon je prepovedoval kupovati in uporabljati narkotike nemedicinskim uporabnikom, cilj novega zakona pa je bil preprečevanje celotne proizvodnje in trgovine s konopljo, in sicer z uporabo prepovednega davka. Novi zvezni zakon o orožju je nakupe orožja sicer »dovolil«, vendar je kupcem nalagal plačilo 200 dolarjev transfernega davka [približno 5000 dolarjev po današnji vrednosti] ter prijavo nakupa z uradnim obrazcem. Orožarski zakon je bil prvi, v katerem je kongres uporabil prepovedni davek in z njim prikril resnični cilj, ki pa ni bil polnjenje državne blagajne, temveč prepoved trgovine. Vrhovno sodišče je zakon o orožju potrdilo 29. marca 1937. Prav na to odločitev je čakal Oliphant in le dva tedna pozneje je finančno ministrstvo v kongres že vložilo predlog davčnega zakona za marihuano.

Tako, zdaj je jasno, na kaj so se sklicevali v DuPontu, ko so napovedovali »radikalne spremembe« in vlagatelje vabili k vložkom na temelju novih »instrumentov, ki bodo silili k sprejemanju nenadnih novih zamisli o industrijski in socialni reorganizaciji«.

Zanimivo je, da je 29. aprila 1937, le dva tedna po uveljavitvi zakona o marihuani, naredil samomor vodilni DuPontov znanstvenik, Wallace Hume Carothers, iznajditelj DuPontovega najlona in vodilni organski kemik na svetu. Popil je cianid in pri 41 letih umrl …

 

Kakšni so bili motivi?

O prikritih načrtih DuPonta in resničnih ciljih novega zakona je leta 1937 govoril že odnos kongresa do nasprotnikov zakona. Eden od teh je bil Matt Rens, lastnik podjetja Rens Hemp Company, ki se je ukvarjalo s predelavo konoplje, in je (zelo na kratko) dobil besedo med razpravo v senatnem odboru:

1. Rens: Takšen davek bo male proizvajalce izrinil iz dejavnosti gojenja konoplje, delež malih proizvajalcev pa je velik … Resnični cilj tega zakona ni denar, kajne?

Senator Brown: No, mi se držimo domneve, da je.

1. Rens: To bo stalo milijone.

Senator Brown: Hvala, g. Rens! (In pričanje je bilo končano.)

Randolph Hearst: sovraštvo in histerične laži rumenega tiska

Kot smo že povedali, so bila ugibanja o škodljivih posledicah uživanja marihuane vedno prisotna. V času, ko so se ameriški zakonodajalci odločali o prepovedi konoplje, sta bili znani vsaj dve veliki uradni raziskavi o posledicah uživanja. Britanski guverner v Indiji je že leta 1893-1894 objavil Poročilo indijske komisije za konopljo o množični uporabi banga, v mleku prevrete konoplje.

Leta 1930 pa je Silerjeva komisija po naročilu ameriške vlade raziskovala uporabo marihuane med ameriškimi vojaki v Panami. Obe raziskavi sta potrdili, da uživanje marihuane ni problematično in avtorji so v obeh primerih predlagali, naj se uporaba ne kaznuje.

Leta 1937 je pomočnik sanitetnega poveljnika ameriške vojske, general Walter Treadway, povedal pred svetovalnim pododborom Lige narodov za kanabis, da je » marihuano mogoče uživati razmeroma dolgo brez kakršnih koli družbenih ali čustvenih pretresov. Marihuana je stvar navade, podobno kot sladkarije ali kava«. Vendar pa so bile na delu tudi drugačne sile. Že sovražno ihto, ki je pripeljala do špansko-ameriške vojne leta 1898, je podžigal William Randolph Hearst preko svoje vseameriške časopisne verige; njegovo hujskaško kampanjo lahko štejemo za začetek tako imenovanega »rumenega tiska« kot zelo pomembnega dejavnika ameriške politike. V dvajsetih in tridesetih letih so Hearstovi časopisi načrtno proizvedli novo grožnjo za Ameriko — v rumenem tisku se je začela kampanja za prepoved uporabe marihuane. Tako so visoko nakladni časopisi na primer po več tednov na prvih straneh pogrevali zgodbo o avtomobilski nesreči, po kateri naj bi policija v razbitem avtu našla ostanek cigarete z marihuano. Prometne nesreče zaradi alkohola (ki jih je bilo v primerjavi z marihuano približno 10.000 proti 1) so se znašle kvečjemu na zadnjih straneh.

Z razvojem filmske industrije se je tema o marihuani kot vzroku avtomobilskih nesreč preselila tudi na velika platna. V tridesetih letih so Američanom strah pred marihuano vcepljali v možgane s filmi, kakršna sta bila znameniti Reefer Madness (Cigareta norosti, včasih predvajan tudi pod naslovi »Goreče vprašanje«, »Omamljena mladina«, »Odvisnost od trave« in podobno) in Marijuana – Assassin ofYouth (Marihuana – ubijalka mladosti).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vreščeči fanatizem

Že med špansko-ameriško vojno so se Hearstovi časopisi spravili na »vse drugačne« in začeli blatiti Špance, Mehičane, Latinoameričane … Ko pa je mehiški revolucionar Pancho Villa zasegel 800.000 gozdnih površin in na njih s svojo »zakajeno« vojsko (popularna pesem La Cucaracha govori o enem od Villovih mož, ki išče svoj odmerek »marijuana por fumar!«, cigareto marihuane) zasejal s konopljo, so se žalitve še stopnjevale.

Naslednja tri desetletja so Hearstovi časopisi vztrajno slikali podobe lenih, zakajenih Mehičanov, kar je še danes najbolj trdoživih ameriških predsodkov. Hkrati je Hearst vodil podobno kampanjo proti Kitajcem, ki jih je imenoval »Rumena nevarnost«.

Od 1910 do 1920 so Hearstovi časopisi vtrajno ponavljali, da je v veliki večini spolnega nasilja črncev nad belkami neposredno kriv kokain. V naslednjih desetih letih pa so »od kokaina ponorele črnuhe, ki posiljujejo belke«, postopno začeli nadomeščati »od marihuane zadeti črnuhi, ki posiljujejo belke«

Hearstovi in drugi senzacionalistični tabloidi so pod histeričnimi, hujskaškimi naslovi objavljali zgodbe o »črnuhih« in »čikanosih« (Mehičanih in Latinoameričanih) kot poblaznelih zvereh, ki pod vplivom marihuane igrajo uporniško, proti belcem uperjeno »vodojevsko-satanistično« glasbo (džez) ter spodbujajo prezir in »zahrbtnost« do belih voditeljev. V tem »valu kriminala«, ki naj bi ga povzročile droge, so mediji naštevali še celo vrsto »zločinov, da si črnci drznejo stopati na sence belcev, da belce gledajo naravnost v oči in to neprekinjeno tudi po tri sekunde in več, da naravnost v obraz bolščijo tudi v belke, da se iz belcev norčujejo itd. Zaradi takšnih »zločinov« je na sto tisoče Mehičanov in črncev preživelo, če seštejemo zaporne kazni v drugi polovici dvajsetega stoletja, na milijone let v ječah, zaporih, na verigah in pod brutalnimi segregacijskimi zakoni, ki so bili v veljavi še v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Hearst je v zavest belih, angleško govorečih Američanov z nenehno in vsiljivo rabo vtisnil malo znani slengovski izraz iz mehiške države Sonore, marihuana, beseda konoplja in strokovni izraz kanabis pa sta bila pozabljena. V resnici je španska beseda za konopljo canamo, toda z nenehno rabo sonorskega pogovornega izraza marijuana, ki ga tudi Američani včasih izgovarjajo kot »marihuana«, so se sčasoma le še redki spomnili, da se za tem izrazom skriva eno glavnih naravnih zdravil kanabis oziroma že tisočletja znana in vodilna industrijska rastlina konoplja.

 

Davek na konopljino smolo, ki je v resnici pomenil prepoved

Davek na konopljino smolo in strategijo vsiljevanja prepovedi so zarotniki oblikovali na tajnih sestankih na finančnem ministrstvu v obdobju med 1935 in 1937. Sklenili so, da »marihuane« ne bodo prepovedali, saj je bila konoplja tako množično razširjena, da bi neposredna prepoved vzbujala preveč pozornosti in odporov; osnutek zakona je uvajal zgolj »prometni trošarinski davek za trgovce in prometni davek na trgovino z marihuano«.

Uvozniki, predelovalci, prodajalci in distributerji bi torej morali dejavnost prijaviti finančnemu ministrstvu in plačati prometni davek. Ta naj bi znašal dolar za unčo, za neregistrirane trgovce pa kar 100 dolarjev. Zaradi novega davka bi se podvojila cena legalnega »surovega mamila«, konoplje kanabis, ki so jo v tistem času prodajali po dolar za unčo. Bilo je leto 1937 in država New York je imela takrat natančno enega uradnika za narkotike. Danes ima New York mrežo več tisoč uradnikov, agentov, vohunov in plačanih informatorjev, ki spremljajo dogajanje na trgu mamil — in vsaj 20-krat večje kazensko-popravne zmogljivosti, kot leta 1937, čeprav se je populacija od takrat komajda podvojila. Potem ko je vrhovno sodišče 29. marca 1937 potrdilo omejevanje trgovine z orožjem s pomočjo posebnega davka, je Hermant Oliphant naredil odločilni korak. 14. aprila 1937 je osnutek zakona predstavil neposredno proračunskemu odboru kongresa, namesto da bi ga najprej obravnavali v ustreznih odborih: za hrano in zdravila, kmetijstvo, tekstil, trgovino itd. Taktika je bila očitna: »proračunski« odbor je bil edini, ki je lahko poslal potrjeni osnutek zakona neposredno v odločanje, ne da bi ga prej pregledali tudi v drugih odborih. Predsednik proračunskega odbora, Robert L. Doughton, ki je bil glavni zaveznik DuPonta v kongresu, je tajni zakon finančnega ministrstva hitro spravil skozi proceduro in ga preko kongresa poslal v Belo hišo.

Je sploh kdo kaj vprašal zdravniško zbornico?

Toda celo v strogo nadzorovanih in usmerjanih zaslišanjih pred kongresom so se med pričami pojavili številni strokovnjaki, ki so nasprotovali sprejemu tako nenavadnega zakona. Dr. William G. Woodward, zdravnik in zastopnik Ameriške zdravniške zbornice, je pričal v imenu profesionalnega združenja zdravnikov.

Izjavil je, da gre pri celotni predstavi kongresnih pričanj za tabloidni senzacionalizem! Da doslej ni bilo slišati enega resnega strokovnega mnenja! Zakon, ki ga sprejemajo z vso ignoranco, zanika celotno velikansko potencialno zdravilno moč substance, še zlasti zdaj, ko medicina komaj dobro začenja resno ugotavljati prisotnost zdravilnih sestavin v kanabisu. Woodward je odbor spomnil, da zdravniško združenje samo zato ni že prej z vso odločnostjo nastopilo proti predlaganemu zakonu, ker so mediji marihuano 20 let vztrajno predstavljali javnosti kot »ubijalski plevel iz Mehike«. Zdravniki profesionalnega združenja, ki je bilo v tistem času na bojni nogi z Rooseveltovo administracijo, so jeseni 1937 »le dva dneva« pred začetkom kongresnih pričanj izvedeli, da je rastlina, ki jo namerava kongres prepovedati, v resnici konoplja z medicinskim imenom kanabis, to pa je po njihovem trdnem prepričanju povsem neškodljiva substanca, ki so jo v Ameriki povsem varno uporabljali za zdravljenje cele vrste bolezni že več kot sto let. »Ne moremo razumeti, gospod predsednik,« je protestiral Woodward, »zakaj se je ta zakon kar dve leti pripravljal v popolni tajnosti, ne da bi informacija o tem prišla do kogarkoli, vključno s profesionalno javnostjo.« Anslinger in celotni proračunski odbor so Woodwarda in zdravniško združenje na hitro zavrnili in grobo prekinili njihovo pričanje.

Ko je bil zakon o davku na marihuano uvrščen na zadnjo splošno razpravo pred glasovanjem, je bilo s strani razpravljavcev slišati eno samo vprašanje, ki je bilo zares na mestu: »Je sploh kdo kaj vprašal zdravniško zbornico in pridobil njihovo strokovno mnenje?«

Carl Vinson iz predstavniškega doma, ki je nastopal v imenu proračunskega odbora, je odgovoril: »Da, smo. Dr. Wharton [sic, bil je dr. Woodward] in združenje se v celoti strinjajo!«

S to neverjetno lažjo je bil osnutek sprejet in zakon je decembra 1937 stopil v veljavo. Množiti so se začele posebne zvezne in lokalne policijske sile, ki so odtlej zapirale na tisoče Američanov — ki so zaradi marihuane skupaj v ječah presedeli in zapravili 14 milijonov let življenj in nekateri ob tem tudi umrli — vse to v imenu strupenih, okolju nevarnih industrij in rasnega sovraštva nekaterih belih politikov.

Oglasili so se tudi drugi

Na vso moč je proti novemu davčnemu zakonu nastopil Nacionalni institut za oljna semena, ki je zastopal najmočnejše proizvajalce strojnih olj in barv. Njihov glavni svetovalec, Ralph Loziers, je v proračunskem odboru zelo nedvoumno nastopil v korist konopljinega olja, ki naj bi bilo z novim zakonom praktično prepovedano: » Spoštovani predstavniki nam želite povedati, da se v Aziji vsaj 200 milijonov ljudi vsak dan drogira; in upoštevati moramo, da toliko ljudi to počne že več sto, pravzaprav več tisoč let. Resnica je drugačna. V Aziji, kjer revščina in lakota pritiskata vsak dan na slehernem koraku in kjer so ljudje odvisni od slehernega naravnega vira, ki jim ga ponudi darežljiva narava, ni nihče od teh 200 milijonov ljudi nikoli, vse od začetkov naše civilizacije, uporabil olja ali semena konoplje kot drogo. Če bi v semenih ali olju že zares obstajale kakšne škodljive substance ali lastnosti, bi bilo upravičeno domnevati, da bi jih ti ljudje, ki v svoji revščini posegajo po vsem, kar bi lahko zadovoljilo njihove potrebe, že zdavnaj odkrili in občutili … Če predstavniki v odboru dovolite, ti narodi, pa tudi del Rusije, uporabljajo konopljina semena oziroma semena kanabis Sativa L. kot vsakdanjo hrano. Raste na njihovih domačih poljih in jo uživajo kot povsem običajno kašo. Milijoni ljudi, vsak dan. Tako delajo že stoletja, še posebej pa takrat, ko jih pesti lakota … Kaj želim povedati? Da s tem zakonom hudo pretiravamo. Da bo imel posledice za ves svet. Zadušil bo veliko in pomembno industrijo. Lani smo v ZDA uvozili 62.813.000 funtov konopljinih semen. Leta 1935 smo jih uvozili 116 milijonov funtov …«

Varovanje posebnih interesov

Kot je poudaril dr. Woodward, so se vladni predstavniki, ko so v kongresu leta 1937 zagovarjali osnutek zakona, sklicevali skoraj izključno na senzacionalistične in rasistične navedbe Hearstovih in drugih medijev, ki jih je pred predstavniki ljudstva na glas prebiral Harry J. Anslinger, direktor zveznega urada za narkotike. Pred letom 1931 je bil Anslinger pomočnik komisarja za prohibicijo. Spomnimo se, za vodjo novega urada za narkotike ga je osebno ustoličil bodoči tast, Andrew Mellon, finančni minister pod predsednikom Herbertom Hooverjem. Ob tem pa je bil Mellon tudi lastnik in največji delničar šestih največjih ameriških bank v tem času, med drugim banke Mellon iz Pittsburgha, ki je od 1928 pa vse do danes ena od edinih dveh bank, ki delajo za korporacijo DuPont. Ta si namreč za tekoče poslovanje praktično nikdar ni izposojala denarja, z bankami je sodelovala le, kadar se je odločila za nakupe kakšnih velikih lastniških deležev, recimo nekoč v General Motorsu.

Harry J. Anslinger je ostal direktor novega urada neverjetno dolgih 31 let. V pokoj ga je prisilno spravil šele predsednik John F. Kennedy, potem ko je Anslinger poskušal cenzurirati delo profesorja Alfreda Lindsmitha (The Addict and the Law, Washington Post, 1961) ter izsiljevati ter nadlegovati njegovega delodajalca, Univerzo v Indiani. Anslinger je bil na udaru zaradi rasističnih izjav že leta 1934, ko ga je senator Josef Guffey iz Pensilvanije obtožil, da v uradnih dopisih govori o »rdečkarskih črnuhih«. Ob svojih nezaslišanih rasističnih izjavah in prepričanjih je imel Anslinger ves čas na svoji strani kongresni odbor, v katerem so imele prevladujoči vpliv južne ameriške zvezne države. V času svojega vodenja urada za narkotike je med drugim sestavljal tako imenovani »dosje Gore«, ki so se mu izogibali celo Hearstovi in drugi senzacionalistični tabloidi. Sestavljale so ga policijske zgodbe o umorih, ki naj bi dokazovale, da so storilci pred zločinom kadili marihuano.

V kongresu je Anslinger trdil, da približno polovico vseh zločinov v ZDA zakrivijo Španci, Mehičani, Latinoameričani, Filipinci, Afroameričani in Grki. Praktično vsi njihovi zločini naj bi nosili sledi marihuane, je pisal v svojih osebnih dnevnikih, ki jih je po upokojitvi predal državni univerzi v Pensilvaniji. Znanstveniki so primere iz Anslingerjevega »dosjeja Gore« potem zelo natančno ponovno pregledali in med resnimi analitiki do danes ni bilo nikogar, ki bi verjel tem zgodbam.

Praktično nihče v ZDA razen političnih plačancev pa se ni zavedal, da je bila pod imenom »marihuana« pravzaprav skrita in prepovedana glavna ekonomska konkurentka peščice bogatih kapitalistov iz naftne, kemijske in papirne, pozneje pa tudi farmacevtske, tobačne in alkoholne industrije – konoplja.

Ponavljajoče se laži

Če bi se Anslinger potrudil, bi lahko iz statistike FBI ugotovil, da je bilo – in je še vedno – vsaj 65 do 75 odstotkov vseh umorov v ZDA povezanih z alkoholom. Sicer pa si je rasistične izjave privoščil tudi med uradnimi pričanji pred kongresnimi komisijami in ga pri tem niso nikoli ustavili. Nekoč je na primer govoril o »črnuhih« z velikimi ustnicami, ki zavajajo belke z džezovsko glasbo in marihuano. To se je nanašalo na dva temnopolta študenta z Univerze v Minnesoti, njuno zavajanje bele kolegice pa naj bi se »končalo z nosečnostjo«. Člani kongresa, vsi seveda belci, so v razpravah leta 1937 komaj lovili sapo, ko so ugotavljali, da to »mamilo« očitno bela dekleta očitno tako zmeša, da so se pripravljene »s črncem spogledovati ali se ga celo dotakniti«. Praktično nihče v ZDA razen političnih plačancev pa se ni zavedal, da je bila pod imenom »marihuana« pravzaprav skrita in prepovedana glavna ekonomska konkurentka peščice bogatih kapitalistov iz naftne, kemijske in papirne, pozneje pa tudi farmacevtske, tobačne in alkoholne industrije – konoplja.

Tako je! Marihuana je bila najbolj priročen izgovor za prepoved in zadušitev gospodarskega potenciala konoplje. Dodatno so se stvari zamegljevale z mešanjem marihuane in »norega plevela«, ki raste vsepovsod na zapuščenih območjih severne Amerike. Mediji so dezinformacije načrtno vsiljevali še v šestdesetih letih in pozneje. Na začetku devetdesetih let so se v nekaterih velikih medijih pojavili skrajno neverjetni in nesmiselni napadi na konopljo – na primer študija, o kateri so poročale tudi najbolj resne revije za zdravje in ki je navajala, da se kadilci marihuane vsak dan zredijo za četrt kilograma. Že ob koncu desetletja so poskušali na neumnost kar na hitro pozabiti. Medtem so resne poskuse razprav o zdravju, človekovih svoboščinah in gospodarskih vidikih konoplje praviloma zavračali kot »poskuse opravičevanja ljudi, ki kadijo travo« – kot da bi ljudje sploh potrebovali opravičilo za svoje izjave o kateri koli stvari. Priznati pa je treba, da so bile javne laži o naravi konoplje in njeno povezovanje z »marihuano« s taktičnega vidika zelo uspešne.

 

Umetna vlakna – strupeno nadomestilo naravnih vlaken

Konec dvajsetih in v tridesetih letih se je gospodarska moč utrdila v rokah peščice velikih jeklarskih, naftnih in kemijskih korporacij. Ameriška zvezna vlada je veliko stavila tudi na domačo tekstilno industrijo, ki se je razvijala pod okriljem glavnega orožarja, DuPonta. Proces nitriranja celuloze za izdelavo eksploziva je namreč zelo podoben nitriranju v sintetična vlakna in plastiko. Prvo sintetično vlakno, rajon, je bil preprosto stabilizirani strelni bombaž oziroma nitrirano blago, kar je bil osnovni eksploziv 19. stoletja.

»Sintetična plastika bo uporabna za zelo veliko izdelkov, ki so bili v preteklosti narejeni iz naravnih materialov,« se je ob koncu tridesetih let navduševal Lammont DuPont. »Misliti moramo na naše naravne vire. Kemija nam z razvojem sintetičnih materialov omogoča nadomeščanje cele vrste naravnih surovin in s tem ohranjanje naravnih virov,« je prepričeval, ni pa povedal, da bo to vzdržalo le slabih sto let, potem pa bo začel planet zaradi njihovih kratkoročnih dobičkov umirati.

DuPontovi znanstveniki so bili vodilni na svetu v postopkih nitriranja, njihove proizvodne zmogljivosti za predelavo celuloze pa v tistem času največje v ZDA. Februarja 1938 je revija Popular Mechanics poročala, da »ena od velikih proizvajalk dinamita in TNT vsako leto porabi na tisoče ton konopljinih stebel.« Zgodovina kaže, da si je DuPont zagotovil nadzor nad trgom eksploziva že ob koncu 19. stoletja, ko je pokupil in si pripojil veliko malih proizvajalcev smodnika.

Leta 1902 je nadzoroval približno dve tretjini celotne ameriške proizvodnje eksploziva. Njegova podjetja so bila največja smodnišnica na svetu in so zaveznicam v prvi svetovni vojni zagotavljala 40 odstotkov vsega potrebnega eksploziva. Kot vodilni raziskovalci celuloze in vlaken so DuPontovi znanstveniki bolje poznali vrednost konoplje kot kdorkoli drug. Njena uporabna vrednost je veliko širša kot pri lanenih vlaknih; čeprav se je konoplja uporabljala za platna, prekrivala, mreže in vrvi, predstavljajo njena dolga vlakna zgolj 20 odstotkov celotne teže rastline. 80 odstotkov konoplje je celuloznega jedra, to pa je najbogatejši in najčistejši vir celuloze za papir, plastiko in celo za rajon. Dokaz o tej uspešni zaroti korporativnih in vladnih interesov je preprost: korporacija DuPont je še šestdeset let po sprejemu zakona ostala največja proizvajalka umetnih vlaken, v vsem tem času (razen med drugo svetovno vojno) pa nihče od ameriških državljanov ni več legalno požel niti jutra konoplje, ki bi bila primerna kot vir naravnih tekstilnih vlaken. Do leta 1937, ko je DuPont patentiral najlon, so ameriški kmetje zagotavljali praktično neomejene količine naravnih konopljinih vlaken in celuloze. Potem pa je bila vsa potencialna uporabna in tržna vrednost konoplje v hipu izgubljena.

Empirični dokazi, ki so predstavljeni, kažejo, da je ameriška zvezna vlada – z zakonom o davku na marihuano iz leta 1937 – omogočila proizvajalcem eksploziva, da so s sintetičnimi vlakni izrinili naravno konkurenco.

Najpreprostejša plastika z začetka 20. stoletja je nastajala iz nitrirane celuloze neposredno v DuPontovih procesih proizvodnje streliva. Prve preproste plastike tega obdobja so bile celulojd, acetat in rajon, raziskovalci celuloze pa so se zelo dobro zavedali, da je konoplja najpomembnejši naravni vir za novo industrijo. Njena stebla bi lahko bila glavna surovina za vso svetovno proizvodnjo preproste plastike in papirja. Med leti 1926 in 1937 je harvardski kemik Wallace Carothers na podlagi nemških patentov razvil najlonska vlakna, ko mu je DuPont zaupal študijo naravnih celuloznih vlaken in mu zanjo zagotovil neomejena sredstva in čas raziskovanja. Z opazovanjem naravnih vlaken je v laboratoriju s posebnimi kemijskimi procesi razvil dolga, poliamidna vlakna. (Zanimivo, le nekaj dni potem, ko je proračunski odbor ameriškega kongresa opravil prva zaslišanja v zvezi s konopljo in potrdil osnutek zakona, ki je konopljo izrinil s tržišča, je Wallace Carothers naredil samomor.)

Za proizvodnjo so uporabili premogov katran in naftne derivate ter patentirali različne naprave, šobe in postopke. Novo vrsto vlaken, najlon, so želeli nadzorovati od surovinske baze, torej premoga, pa vse do končnega izdelka: patentiranega kemijskega produkta. Kemijska družba je zato centralizirala proizvodnjo, hkrati s tem pa seveda tudi dobičke, ki jih je takoj začelo prinašati novo »čudežno« vlakno. Uvajanje najlona se je dogajalo vzporedno z začetki množične uporabe nove tehnologije in strojev za ločevanja konopljinih dolgih vlaken od celuloznega jedra in hkrati s politično – zakonodajno spletko, ki se je končala z izobčenjem konkurenčne »marihuane«.

Stari industrijski obrati za proizvodnjo barv, eksploziva in streliva so zdaj začeli izdelovati najlonske nogavice, posteljno perilo, sintetične preproge in barve iz lateksa. Iz proizvodnih obratov, ki so bili največji onesnaževalci okolja, je začelo prihajati umetno usnje, tapetniški materiali in umetne obloge za les, hkrati pa je bil v ilegalo potisnjen najpomembnejši člen naravnega proizvodnega kroga. Uporaba in razvoj konoplje kot glavni vir naravnega vlakna v vsej svetovni zgodovini ter kot tradicionalna ameriška poljščina bi lahko povsem zadostila vsem potrebam po tekstilu, papirju in naravni celulozi. Orožarska industrija – korporacije DuPont, Allied Chemical, Monsanto itd. – je napovedala vojno naravnemu ciklusu in navadnemu kmetu ter se znebila naravne konkurence s pomočjo zakona o prepovedi marihuane.

Nova umetna vlakna lahko preprosto opišemo kot izdelek vojaške industrije. Namesto preprostega luščenja naravnih vlaken z bogatih stebel konoplje smo dobili proizvodne procese izdelovanja umetnih vlaken, ki temeljijo na veliki, umazani industrijski proizvodnji, strupenih kemikalijah in ogromnih količinah okolju škodljivih odpadkov.

 

Vir: Jack Herer – Konoplja Kanabis. Rastlina, ki bi lahko reševala planet